Denis Zupan photo blog

deniszupan.com

No, svoje bloganje tukaj bom začel z dogodkom minulega vikenda, tj. obisk Dunaja v tem predprazničnem času.
Vse se je začelo, če se vrnem slab mesec nazaj, ko mi (nama) je moja lepša in boljša polovička, za 0,5 letnico skupne poti, podarila 2-dnevni izlet v deželo šniclov (a ni zlata?). Jasno, sva se tega skupnega izleta več kot veselila oba in počasi, a neučakano, odštevala dneve do datuma odhoda.

Napočila je sobota, dan odhoda. Ob 6:30, točni kot švicarska ura, smo se z udobnim avtobusom odpeljali izpred Tivolija proti Avstriji. Pot je bila klasično dolgočasna z nekaj krajšimi postanki za WC in kavo.
(ko smo že pri kavah…2,5€ je štartna cena za kavo v Avstriji….samo toliko v vednost).

V dopoldanskih urah smo končno prispeli v Dunaj, glavno in največje mesto Avstrije, kulturni, ekonomski in politični center s kar 1,6mio prebivalcev.

Najprej smo si ogledali umetnino (če lahko tako rečemo) arhitekta Friedensreich Hundertwasserja, tj. Hundertwasserhaus.

Stvar je tako ukrivljena, da je bilo celo kadriranje problem. Ni kaj, precej zanimiva stvaritev

Notranjost ni izjema

Sledil je ogled še nekaj drugih znamenitosti.

…in cajt za kavo…

Kasneje, po napovedih in nesrečo vseh, se je vsulo kot iz škafa. Sedaj je pač nesmiselno tarnat nad neodgovornostjo vodiča, ampak morali smo, na milo ali silo, preždet 4 ure znajdi-se-kot-veš-in-znaš nekje in čakat odhod avtobusa, ki je bil napovedan ob 22h, da bi nas odpeljal v hotel. Mislim…4 ure naj bi šetal po dežju?! Kakorkoli, vsidrala sva se v nek kafič sredi Dunaja, ki je bil spet na najino nesrečo, videt med najdražjimi v mestu.

Hvalabogu je nehalo scat ravno, ko sva se odpravljala na dogovorjeno mesto za odhod, tako da sem uspel še nekajkrat škljocnit (hvala miši za potrpljenje).

Vsi premraženi in premočeni smo končno prispeli v hotel (btw, šofer je sprva zgrešil hotel). Fak, človek bi včasih ubijal za topel tuš in posteljo. Ko pa to dobis, vidiš nebesa

Po malce neprespani noči in ultra-fast zajtrku, smo se odpravili proti novi destinaciji, Schönbrunn Palace.

Pred dvorcem smo si na stojnicah privoščili kozarec kuhanega vina, oz. bolje rečeno, kuhanega jabolčnega in pomarančnega soka.

Sledil je še ogled mesta prosto po Prešernu.

Pa še videoclip uličnega muzičarja, pri kateremu poslušanje požene človeku vse dlake pokonci.

Preden smo Dunaj dokončno zapustili, smo si ga ogledali še iz vrha. Povspeli smo se na Donauturm , stolp, ki meri 170m. V kavarno na vrhu stolpa te popelje dvigalo, ki se dviguje s hitrostjo 6,4 m/s, kar pomeni, da si v 35 sekundah na vrhu(!).
Torej, za konec smo se naužili kave in pogleda na nočni dunaj iz višine 160m.

Miši, še enkrat hvala :*